Gospod in hruška

Kaj vse se lahko zgodi, če je gospod prelen, da bi sam stopil na vrt po hruške, in ponje pošlje medveda? Začne se dolga in zapletena zmeda, ki se konča s prazno hišo in hruškami, zmendranimi v nič. Hja, prav bodi gospodu … za nas pa še sreča, kajti če ne bi bil tako len, kje bi bila potem ta historija, žmohtna kot medene hruške!

 

Vroče je bilo, gospod je sedel pri kosilu in se v potu svojega obraza trudil z vilicami in z nožem. Ko ni mogel več, je globoko vzdihnil, naslonil se je nazaj in gledal predse. Pa mu je pogled obstal na lepih rumenih hruškah, ki so vabljivo visele zunaj na vrtu, prav pred oknom.

»Lačen sem,« je rekel gospod. »Ali te vrste hruške poznam. Niso ne presladke ne prekisle in močno sočnate so. Dobre bi bile za žejo.«

In gospod je poklical medveda, da natrese hrušk z drevesa in mu jih prinese. Imel je medveda v službi, da mu je ravnal čebele. Medved se je vdano priklonil in je odhacal ven na vrt.

 

Ko pa pride do hruške, mu šine v glavo pomislek, ali je dolžan otresti hruško ali ne, ker je nastavljen le za čebele. Sédel je v senco in premišljeval to vprašanje.

Gospod je sedel za mizo in je gledal in čakal, da se potrese drevo in hruške doli padejo. Hruške pa so še zmeraj mirno visele na drevesu in vabljivo se mu smejale skozi okno.

 

»Ali bo kaj ali ne bo nič?« je rekel in je zaklical lovca. »Lovec! Stopi, stopi s puško za medvedom, da mi že skoraj potrese to hruško, da bodo hruške doli padale!«

Lovec se je vzravnal, vojaški je pozdravil in je odkorakal iz sobane. Ena, dve. Ena, dve. Zunaj pa je sédel na prag, potegnil pipico iz žepa, zapalil si jo je in potem rekel: »Zdajle je opoldanski premor in počitek in je ni pravice, ki bi me silila k delu.«